Vznožna trohnoba iglavcev
Phaeolus schweinitzii
Glive
|
|
mlad in star zeleni bor sta odmrla
mladi trosnjak žoltorobega rjavopora
rjava, prizmatična trohnoba lesa, na čelu debla so trosnjaki
SEZNAMI:
IZVOR: Severna Amerika in Evrazija
OBDOBJE ZAZNAVNOSTI: maj do oktober
OPIS: Trosnjaki lijakaste oblike pogosto rastejo na tleh od maja do oktobra, vendar so vedno povezani s koreninami okuženega drevesa, poleg tega pa se pojavijo na panjih posekanih dreves, na izruvanih koreninah, ob dnišču odmrlih dreves in na deblih, ki so ostala kot sečni ostanki v gozdu. Na pokončni podlagi so trosnjaki pogosto v skupinah. Okužen les korenin in jedrovine debla najprej postane rumen, nato rjavordeč ali rdeč (obarvanje je različno pri različnih gostiteljih). Pozneje les potemni, postane rjav in vzdolžno razpoka po strženovih trakovih, radialno pa po branikah. Razpada v prizmatične koščke, med katerimi so včasih bele plasti podgobja, in se ob dotiku drobi v prah.
HABITAT: Iglavci, zlasti bori (Pinus spp., še posebej občutljiv je zeleni bor (P. strobus) zunaj svojega naravnega areala), smreke (Picea spp.), duglazija (Pseudotsuga menziesii) in macesni (Larix spp.). Redko kuži listavce.
STATUS: Splošno razširjena vendar ni pogosta (predvsem nasadi tujerodnih iglavcev).
VPLIV: Bolezen povzroča rjavo trohnobo lesa korenin in spodnjega dela debla do višine nekaj metrov. Čeprav je v Sloveniji splošno razširjena, so škode na domorodnih iglavcih majhne. Drugače je pri nekaterih tujerodnih iglavcih, kjer je v najstarejših sestojih zelenega bora izjemno škodljiva in povzroča odmiranje starih in mladih dreves (npr. v nasadu Mlake v Beli krajini). Verjetno je škodljivost v tem primeru tudi posledica ekoloških razmer – težkih tal in obilice vlage v tleh. V sestojih, kjer je množična prisotnost žoltorobega rjavopora, gozda ni smiselno obnavljati z isto, občutljivo drevesno vrsto.
PODOBNE VRSTE: Brez trosnjakov glive bolezni ne moremo z gotovostjo določiti na terenu. Enaka znamenja (odmiranje, centralno trohnobo korenin in debel) lahko povzročijo tudi mraznice (Armillaria spp., predvsem črnomekinasta mraznica – A. ostoyae), ki pa pod skorjo oblikujejo micelijske pahljače in rizomorfe (črne hifne niti s premerom 1 mm ali več), ki se razraščajo tudi v okuženem lesu ali v votlini izvotljenega drevesa. Pogosto sta v odmrlem drevesu prisotni obe parazitski glivi (mraznica in žoltorobi rjavopor). Mladje in odrasla drevesa odmirajo v sestoju posamično, ne v obsežnih infekcijskih jedrih, kot jih povzročajo mraznice.
|
